Zakon o dedovanju v 7. členu določa dve podlagi za dedovanje, in sicer zakon ali oporoko. Z oporoko oporočitelj izrazi svojo voljo glede delitve svojega premoženja med svoje dediče, če pa oporoke ne napiše, se zapustnikovo premoženje deduje po določbah Zakona o dedovanju (zakonito dedovanje). 

Zakon o dedovanju vsebuje tudi omejitev oporočiteljeve pravice do razdelitve svojega premoženja med dediče, in sicer institut nujnega deleža.

Skladno s 27. členom je pravica do nujnega deleža dedna pravica, kar pomeni, da gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali denarju.

Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, pokojnikovi starši in njegov zakonec. Dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika so nujni dediči samo v primeru, ko so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša 1/2, za druge nujne dediče pa 1/3 tistega deleža, ki bi jim pripadal glede na zakonito dedovanje.

 

Vrednost zapuščine

Vrednost zapuščine se ugotovi na način, da se vse premoženje pokojnika popiše in oceni, pri čemer se od te vrednosti odbijejo pokojnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine ter stroški za zapustnikov pogreb. K tej vrednosti se doda vrednost vseh daril, ki so bila dana osebi, ki bi po zakonitem dedovanju prišla v poštev kot dedič. Kot darilo se po Zakonu o dedovanju šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje, običajna manjša darila pa se ne upoštevajo (npr. manjša darila za rojstne dneve). Pri tem je potrebno opozoriti, da vračunanja daril v dedne deleže sodišče ne opravlja po uradni dolžnosti, ampak ga je potrebno izrecno zahtevati na sami zapuščinski obravnavi ali v pisni vlogi.

Če so zapustnikovi potomci ali posvojenci ter njihovi potomci živeli skupaj z zapustnikom in s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, lahko zahtevajo izločitev dela zapuščine, ki ustreza njihovemu prispevku. Iz vrednosti zapuščine lahko osebe, ki so živele skupaj z zapustnikom, izločijo tudi gospodinjske predmete, ki so namenjeni zadovoljitvi vsakdanjih potreb. Ti izločeni deli ne spadajo v zapuščino in se ne upoštevajo pri izračunu nujnega deleža.

 

Uveljavljanje pravice do nujnega deleža

Nujni delež dediči praviloma uveljavljajo tekom (oz. do konca) zapuščinskega postopka. Če nujni dediči v zapuščinskem postopku ne sodelujejo, če je bil izdan sklep o dedovanju in je zapuščinsko sodišče sklenilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ali če obstajajo razlogi za obnovo postopka, lahko nujni dediči pravico do nujnega deleža uveljavljajo tudi s tožbo v pravdnem postopku. 

Nujni dedič ima na voljo zahtevek na zmanjšanje (ali odpravo) oporočnih razpolaganj ali pa zahtevek na vrnitev daril oz. razveljavitev darilne pogodbe, odvisno od tega ali je zapustnik presegel vrednost razpoložljivega dela zapuščine (in s tem izčrpal ter prikrajšal nujni delež) z oporočnimi dejanji ali z dajanjem daril med živimi. Zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj se lahko zahteva v roku treh let od razglasitve oporoke, zahtevek za vrnitev daril pa v roku treh let od zapustnikove smrti, oz. od dneva, ko je postala pravnomočna odločba, s katero se je ugotovila njegova smrt. 

Če je prikrajšan nujni delež, se najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja; če nujni delež s tem še ni krit, se nato vračajo tudi darila.

Oporočna razpolaganja se zmanjšajo v enakem razmerju, ne glede na njihovo naravo in njihov obseg in ne glede na to, ali so v eni oporoki ali v več oporokah, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega.

Če je oporočitelj zapustil več volil in odredil, naj se kakšno volilo izplača pred drugimi, se to volilo zmanjša le tedaj, če vrednost drugih volil ne zadošča, da bi se kril nujni delež.

Darila se vračajo od zadnjega darila v obrnjenem vrstnem redu, kakor so bila dana. Če so bila darila dana istočasno, se vračajo sorazmerno. Če je bilo darilo dano osebi, ki ni dedič, se darilo vrača le, če je bilo dano v zadnjem letu zapustnikovega življenja.

 

Razdedinjenje

Praviloma pokojnik z oporoko in s svojimi dejanji pred smrtjo ne more preprečiti, da bi nujni dediči pridobili določen del zapuščine. Edini način, na katerega lahko doseže, da nujni dedič izgubi pravico do nujnega deleža je razdedinjenje, za kar pa je potrebno natančno opredeliti zakonski razlog za razdedinjenje.

Vzroke razdedinjenja Zakon o dedovanju predvideva v 42. členu, in sicer: če se dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregreši nad zapustnikom; če naklepoma stori kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše ali če se vda brezdelju in nepoštenemu življenju.

Oporočitelj, ki namerava kakšnega dediča razdediniti, mora to izraziti v oporoki na nedvomen način, pri čemer je koristno (ne pa nujno), da navede razlog za razdedinjenje.

Razlog za razdedinjenje mora biti podan takrat, ko je bila oporoka napravljena, razlog brezdelja in nepoštenega življenja pa tudi takrat, ko oporočitelj umre.

Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje.

Z razdedinjenjem izgubi dedič dedne pravice v obsegu razdedinjenja, pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku, pa se določijo, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom.

 

Odvzem nujnega deleža v korist potomcem

Če je potomec ali posvojenec, ki ima pravico do nujnega deleža, prezadolžen ali zapravljivec, mu lahko oporočitelj v celoti ali deloma vzame njegov nujni delež v korist njegovih potomcev. Tak odvzem ostane veljaven le tedaj, če ima tisti, ki mu je vzet nujni delež, ob uvedbi dedovanja mladoletnega otroka ali mladoletnega vnuka od prej umrlega otroka ali če ima polnoletnega otroka ali polnoletnega vnuka od prej umrlega otroka, ki je pridobitno nesposoben.